Tam...

Nekje visoko,
višje od nebes.
Tam se
moja duša
napaja
s srečo.

Svoboda, strune, poezija

Tvoj objem
je svoboda.
Dotiki so strune,
ki jih tako rada
božam.

Strast tvojih ustnic
mi šepeta
meni ljubo poezijo.

Zmešana

Zapoj mi
predaj srce.
Dotakniva se nebes.
Naj naju
v pekel nese.
Dragi, ne boj
se moje zmešane
ljubezni.

Držim zvezek v upanju navdiha.
Le še en tistih nevzdržnih trenutkov.
Najraje bi odvrgla pero nekam v kot in ga tam pustila, dokler mi sam ne bi zašepetal:
"Imam jo! Poslušaj..."
Kako velika je lahko človekova domišljija...

Razgaljeni

Bosa tečem
za teboj.
Rosa mi hladi
razgaljene podplate.
Listje so snežinke,
ki mi padajo
na obraz.

Ko poslušam Leipziški godalni kvartet, je kot bi se me tvoji prsti dotikali.
Si čelist, globok in mehek, nežen kot najmehkejša svila.
Lahko se izgubim v tvojih očeh.
Mogoče za vedno.

Tvoja toplina

Topla
kot najlepše sanje.
globoka modrina
nerazumljivega
sanjskega sveta,
tako neznana,
a vendar tako topla.

Vredna

Nemočna
ti strmim
v obraz.
Obdaja me
bolečina,
ki sem ji vredna
pogledati v oči.

Brezčasno vandram
med drevesi
tihega življenja.

Požirajo me
valovi
lastnih razočaranj.

Raj.
Moč besede,
moč dotika.

Ti si moj Bog

Nežno mi z roko
zajameš obraz,
čutim zublje pekla.
poljubljam ti roko,
saj ti si moj Bog.
Zate sem zrak,
ker ti goriš v meni.

Jaz

Moj svet,
divji in nepredvidljiv,
kot listje drevesa,
ki ne ve,
kdaj se bo
prvič dotaknilo tal.

Tiho bom
zaspala v tvojem
naročju.