Hodim. Že cel dan hodim. Čeprav sem naredila zgolj kakšnih petdeset metrov
–vse od tistega premajhnega stanovanja do te samotne kavarne.
Kakšen podvig. Izgubljam se v labirintih samopomilovanja.
Brez ponujanja dialoga z resnico. Sedaj bom. »Odpri oči, ne glej brez videti!«
Je tisti večni razlog, da se premaknem.
