Vonj asfalta.

Za velikim
vetrobranskim steklom
raziskujem
s pogledom na cesto.

Elipsast volan,
palica za menjalnik
in črna kaseta
v preperelem radiu.

Moja najljubša.
Vsakič sem te prosila,
da jo izbrskaš
iz svoje bele
polivinilaste vrečke.

Vsakič si.

Takrat si še kadil.
V eni roki cigaret,
v drugi volan
vse do Tolmina,
kjer sva obstala
in pojedla panin.

Peljala sva asfalt.
Še danes mi diši.

Tiste črne kasete
pa ne najdem več.
Ostale so samo melodije
in vonj po zavrelem asfaltu.





Posvečena očetu.

Nič.
Kako sem zmogla
iz niča povleči tebe,
sebe?
Kot strgana slika
ležiš v kotu,
me opazuješ.
Spomin.

Z zaprtimi očmi, zamišljeno ležim poleg tebe, ti kadiš in delaš dimne obročke…zraven pa momljaš Schubertovo melodijo...

Zaprlo bom okno.
Spustila rolete.
Ugasnila luči.
Ostala bom sama,
v temi.
Samo jaz,
gola, v temi.

Torej...
Zanima vas, predvsem zanima me, kje sem.
Kaj počnem. In kaj si želim.
Doesn`t know.
Who?
I don`t know.
Mogoče ena mojih nanovo nastalih osebnosti.
Funny.
Even on this side life isn`t greener...

po dolgem času lahko rečem le:

Žblj.

sprehajal si me
skozi trenutke
živeče minljivosti.

danes si ukradel
mavrico na nebu.
zame si postal
temni angel usode.

nekoč sem živela.
brez sramu,
polna nedolžnosti.
bila sem divja.
divja ženska.

Haiku

Misli kot nebo
so rožnate, trpeče...
Uživam v njih.