Si kot dotik

mrzle vode,

ki mi zdrsi po telesu.

Grozno, kako hitro mine navdih.

V tem trenutku maš toliko za napisati, v drugem pa že ni več čarobnosti besed.

Držim svinčnik v rokah... Papir še vedno ostaja prazen.

Smešno.

Le pogledujem v nebo.

Počutim se svobodno, ker lahko pišem, ker lahko občutim potrebo po ustvarjanju.

Nekoč, nekega dne bo moja duša postala resnično svobodna, neutelešena,

za vedno.

Hvala ti!