Dotik svetlobe.

Tišina noči...

"Domišljija je pomembnejša od znanja."

Albert Einstein

Kje vse končamo z domišljijo…Kje se misli začnejo?
Kdaj se vse skupaj konča v temnih trenutkih, kjer ni niti kapljice svetlobe…
Neznana bolest, ki ti počasi, delček za delčkom ubija vse zdrave celice.
Za njo sledi norost? Beda misli, ki ti vzbuja občutke ničvrednosti, ne zasluženja življenja...

Ujeta v neskončnosti,
zaljubljena vate!

Vonj pomladi...

Mmmm. :)

Norci

Moje telo,
Težko in utrujeno.
Slonim na mizi.
Glavo bi si dala odrezati.
Izžemite bolečino,
Ki v meni mori vse,
Za kar hočem živeti!
Zbuja me v sanjah,
Kjer vidim naravo,
Le da bi tebe ugledala.
Zakaj se tvoja podoba
Igra z mojimi mislimi?
Zapusti me.
Osvobodi me bolečine,
Joka, obupa,
Ki se me polašča, me potiska čez meje blaznosti.

Piš

Gledam te.
Kako lepo se sanjam predajaš...
Spiš,
a vendar čutim tvoje srce,
kako se v meni prebuja,
moje misli zavzema.
Tako lepo mi govoriš.
Tvoje besede so
kot piš v tišini.

Sprejmi klic
Nedolžnega sprenevedanja.
Ponudi mi tišino
Živalskega kričanja.
Spusti dotik
Na telo,
Polnega poželenja.
Poljubi srce,
Zamižala bom.

V kotu velike sobane
Pogledujem skozi odprtinico
V stropu nevidnega kraljestva.
Vidim nebo, ki se v temi igra
In zvezde se svetlikajo skozi noč.
Obliva me vročica.
Zbežim na svetlo,
Kjer noč onemi.
Kako čutiti,
Ko tebe ni.
Te ni.

Nekoč...

Vse je odtavalo stran,
Še ure ne poznam.
Luči so obvisele
V samoti noči,
Zapuščene, brez duše.
Svet je zaspal.
Rojeva se nova vera.

Zate

Voham smrad,
sem to jaz?
Gnilost čustev
v meni tli.

Sede prisluškujem zvoku
ptičjega ščemenja.
Zvoku tišine
ukleščene v trenutke.

Čakam nate.
Čakala bi večnosti,
za en sam pogled
tvojih divjih oči.

Klečala
za tvojih nekaj besed.
Trpela
za tvojo srečo!

Le da te smem
občutiti ob sebi.

Zakaj?

V miru
Se lahko začnem
Učiti.

Toliko podatkov
In čustev,
Ki dihati
Ti ne puste.

Zakaj so
Najboljše pesmi
Napisane
V melanholiji?

Vre

Prevevata me bolečina
In obup.
Kaos notranjega veta,
Smiselna praznina.
Bliže sanjam,
Odhod iz družbe.
Korakam po zraku,
Lebdim med drevesi.
Okušam sadeže
S strupom prepojene.
Umreti na pragu jeseni?
Boriti se z bolečino
V krvi.

Oh, voda...

Prepletajo se čustva.
Gori sovraštvo
Do slehernega dne.
Ne, Sonce mi
Ne vliva energije.
Kot bi v puščavi
Iskala mrzel izvir.
Dušim prihodnost
V soparnem peščenjaku.
Bi voda
Me rešila življenja?

Uboj!

Odidi življenj,
Zapusti moje telo,
Osvobodi se čustev
Mrtvega človeka,
Ki hodi v praznini.
Želja življenja
Po smrti, uboj!

Tišina

Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.


Ne tečem
in besede mi ostajajo na konici jezika.
Ne, papir jih ne bo dobil.
Ne znam poiskati svoje slike
na dosegu zaprašene police.
Tam leži, v zaprašenem kupu.
In čaka name, čaka.

Haiku 2

Ne vidim več ptic.
Proti jugu letijo,
Tam vse še živi.

Haiku 1

Jesen mineva,
Barve lepih topolov
Ležijo na tleh.

Le kaj...?

Jadram v toku
Življenjskega obilja.
Hladne mrtvice
Me obdajajo
Šepetajo mi skrivnosti,
Me žgečkajo.
Smeje prisluškujem
Zvokom njihovega žuborenja.
Skušam doumeti,
Kaj te prelestne kapljice govore.

Moj kaos

Je kaos napaka?
…smer brez reda,
Polna ugank.
V njem se
Vsakdo izrazi,
Zaživi in umre.

Duša --> Dlan

Je odtis dlani
Resničen odraz duše?
Ko razpreš prste,
Dotakneš se drugih dlani,
Se duša odpre?
Želim si tega?
Nekoga,
Ki mi nevede vdira,
Vdira v intimnost misli.
Sploh najde se?
Človek,
Ki išče zapletenost,
Ki ne beži…
Zbeži!
Kot jaz.
Bežim pred senco,
Odsevom v sebi.
Ki se ga začenjam zavedati,
Čeprav je tam že nekaj let.
Nekaj let čakal name…

Besede in papir

Se besede
Zlivajo v potoček,
Ki s časom usahne?
Kje prosevajo žarki,
Le one so nevidne.
Bežijo mi izpred oči.
Njih šum
Mi zveni v ušesu.
Zaspi v mojem objemu.
Ko se zbudim,
Bolečine ne bo,
Le besede
Bodo ležale
Na papirju.

Brez tebe

Zaplavajva v neznano.
Dotakniva se koral,
Sonca, ki izginja v morju.
Ljubi, ljubi me.
Brez tebe
Bi se sonce za vedno
V morju utopilo.

Eho

Počasi in nemo

se gladina vode sprehaja

po bregu navzdol.

Košata drevesa

se lesketajo

v odsevu te tišine.

Nad njo

pa se zgrinja

siv oblak.

Sivo nebo,

se z njo v horizontu

zlije v eno.

Vidim trpeče listje,

ki mirno plava

na njenih valovih.

Zapiha veter.

Njena gladina vzvalovi.

Listje se splaši.