Kaj počnem?
Letim, skačem po lužah, tulim v nebo, mešam napoje, ubijam s pogledom, kot megla se vlečem skozi življenje...
Kdo sem?
Sramežljivo drzno in zmedeno veliko bitje.
Kje vse končamo z domišljijo…Kje se misli začnejo? Kdaj se vse skupaj konča v temnih trenutkih, kjer ni niti kapljice svetlobe… Neznana bolest, ki ti počasi, delček za delčkom ubija vse zdrave celice. Za njo sledi norost? Beda misli, ki ti vzbuja občutke ničvrednosti, ne zasluženja življenja...
Moje telo, Težko in utrujeno. Slonim na mizi. Glavo bi si dala odrezati. Izžemite bolečino, Ki v meni mori vse, Za kar hočem živeti! Zbuja me v sanjah, Kjer vidim naravo, Le da bi tebe ugledala. Zakaj se tvoja podoba Igra z mojimi mislimi? Zapusti me. Osvobodi me bolečine, Joka, obupa, Ki se me polašča, me potiska čez meje blaznosti.
Gledam te. Kako lepo se sanjam predajaš... Spiš, a vendar čutim tvoje srce, kako se v meni prebuja, moje misli zavzema. Tako lepo mi govoriš. Tvoje besede so kot piš v tišini.
Sprejmi klic Nedolžnega sprenevedanja. Ponudi mi tišino Živalskega kričanja. Spusti dotik Na telo, Polnega poželenja. Poljubi srce, Zamižala bom.
V kotu velike sobane Pogledujem skozi odprtinico V stropu nevidnega kraljestva. Vidim nebo, ki se v temi igra In zvezde se svetlikajo skozi noč. Obliva me vročica. Zbežim na svetlo, Kjer noč onemi. Kako čutiti, Ko tebe ni. Te ni.
Prevevata me bolečina In obup. Kaos notranjega veta, Smiselna praznina. Bliže sanjam, Odhod iz družbe. Korakam po zraku, Lebdim med drevesi. Okušam sadeže S strupom prepojene. Umreti na pragu jeseni? Boriti se z bolečino V krvi.
Prepletajo se čustva. Gori sovraštvo Do slehernega dne. Ne, Sonce mi Ne vliva energije. Kot bi v puščavi Iskala mrzel izvir. Dušim prihodnost V soparnem peščenjaku. Bi voda Me rešila življenja?
Iz ust ne pritečejo besede, ne srce, ne možgani ne vedo in poznajo pravih zvez, ki bi se zlile v eno, v izgledu širše oblike.
Ne tečem in besede mi ostajajo na konici jezika. Ne, papir jih ne bo dobil. Ne znam poiskati svoje slike na dosegu zaprašene police. Tam leži, v zaprašenem kupu. In čaka name, čaka.
Jadram v toku Življenjskega obilja. Hladne mrtvice Me obdajajo Šepetajo mi skrivnosti, Me žgečkajo. Smeje prisluškujem Zvokom njihovega žuborenja. Skušam doumeti, Kaj te prelestne kapljice govore.
Je odtis dlani Resničen odraz duše? Ko razpreš prste, Dotakneš se drugih dlani, Se duša odpre? Želim si tega? Nekoga, Ki mi nevede vdira, Vdira v intimnost misli. Sploh najde se? Človek, Ki išče zapletenost, Ki ne beži… Zbeži! Kot jaz. Bežim pred senco, Odsevom v sebi. Ki se ga začenjam zavedati, Čeprav je tam že nekaj let. Nekaj let čakal name…
Se besede Zlivajo v potoček, Ki s časom usahne? Kje prosevajo žarki, Le one so nevidne. Bežijo mi izpred oči. Njih šum Mi zveni v ušesu. Zaspi v mojem objemu. Ko se zbudim, Bolečine ne bo, Le besede Bodo ležale Na papirju.